Sredi oktobra smo se kolezijci v okviru našega projekta Happy People will Change the World kar z avtobusom odpravili v 700 kilometrov oddaljeno mesto Klodzko na Poljskem. Našo malo odpravo so sestavljali učenci Ana, Lara O., Lara B., Brina, Nika, Gaj in Ruj iz 8.a, učitelji Tanja, Ivan in Nelly ter naša ravnateljica Nina. Obiskali smo privatno šolo, ki jo obiskuje približno 160 učencev, starih od 7 do 18 let, v 7 dneh pa smo v njihovi organizaciji doživeli marsikaj zanimivega, razburljivega in seveda nepozabnega. Učenci so se srečali s posebno izkušnjo, saj so bivali pri svojih poljskih vrstnikih in se tako samostojno soočali s svetom, drugo kulturo, navadami in načinom življenja.
Ker je namen našega projekta iskati srečo v vsakodnevnem življenju, krepiti osebnostne moči in graditi kompetence za življenje, so tudi naše dejavnosti potekale v tej smeri. Seveda pa so bili tu tudi topli medčloveški odnosi in razumevanje, ki bogatijo življenje in ki so vseskozi prežemali skupne trenutke. Deležni smo bili prisrčnega sprejema, si ogledali njihovo šolo in spoznali njihovo malo mestece. Povzpeli smo se na mestno trdnjavo in se spustili v podzemne labirinte pod mestom, kjer so se odvijale srednjeveške zgodbe. Dva dneva smo preživeli v naravi, premagovali strah v adrenalinskih avanturah, si ogledali Nacionalni park ter si ob ognju sami pekli hrano – krompir, koruzo, sir, klobase, …. Vsaka ekipa je zapela nekaj pesmi v materinem jeziku, skupaj smo na pobudo Špancev zaplesali Makareno. Obiskali smo čudovito mesto Wroclav, kjer smo v Centru za čuječnost izvedli nekaj delavnic v meditaciji in jogi, imeli pa smo čas tudi za sprehod in ogled velikih trgov in ulic. Zadnji dan smo spet preživeli v šoli, kjer smo se naučili nekaj poljskih plesov, predstavili smo svojo deželo tujim vrstnikom ter skupaj zapeli. Poslovili smo se na slavnostnem kosilu ob podelitvi certifikatov ter spravili vase čudovite spomine. Na poti domov smo se ustavili še v Brnu, tako da smo res dodobra izkoristili vsako minuto.
V maju 2019 nam bodo obisk vrnili prijatelji iz Poljske, Latvije in Portugalske, v naši družbi pa bodo seveda tudi učitelji iz Italije in Španije, tako da bo Happy People ekipa kompletna. Komaj čakamo, da jim razkažemo lepote Slovenije in vrnemo gostoljubje 🙂
Nelly Tiran, koordinatorica projekta
Vtisi učencev
ANA DEBEVEC:
Na projekt Erasmus sem se prijavila, saj sem želela spoznati druge kulture, deželo Poljsko, ljudi iz drugih držav, še posebej pa sem si želela komunikacije z drugimi ljudmi v tujem jeziku- angleščini. Ko sem izvedela, da bom s svojimi sošolci odpotovala na Poljsko, sem bila presrečna. Komaj sem čakala da obiščem drugo državo in da spoznam svojo gostiteljico. Ko so mi jo dodelili, sem se z njo začela pogovarjati preko spletnih omrežjih, spoznala sem jo bolje in sem ugotovila, da je zelo prijetna oseba, nisem mogla dočakati, da jo vidim.
Zelo so mi bili všeč naši sestanki pred odhodom na Poljsko. Izražali smo svoja čustva, se pogovarjali o različnih stvareh in pripravljali govorni nastop o Sloveniji, na katerem smo se odlično odrezali (po mojem mnenju smo bili najboljši na tej predstavitvi).
In čez nekaj tednov smo se končno odpravili na pot proti Poljski. Vsi smo bili čisto vznemirjeni, saj smo komaj čakali, da pridemo do cilja in spoznamo svoje gostitelje in doživimo dogodivščine, ki so nas čakale v prihajajočem tednu. Ko smo prišli na cilj, smo se spoznali z našimi gostitelji in se razšli s svojo ekipo iz Slovenije. Pri meni doma (tam kjer so živeli moji gostitelji) so me zelo lepo sprejeli, podarili so mi celo žogo s podpisi košarkaške ekipe Klodzko. Vsi so bili zelo prijazni do mene in so me tudi spraševali o Sloveniji in če poznam kakšne slovenske smučarske skakalce. Zdi se mi, da smo se zelo lepo ujeli.
Najboljši dan mi je bil, ko smo šli v Wroclaw, saj smo lahko primerjali Ljubljano s tem večjim mestom, in po pravici, Ljubljana je 100% boljša in zanimivejša, čeprav smo tam tudi zelo uživali. Zelo je bil tudi zanimiv dan, ko smo šli na Srebrno goro in smo se spustili z mosta, kar je bilo noro. Prav žal mi je, da nisem šla plezat, ampak nisem bila pri volji, pa še malo me je bilo strah. Prvi dan je bilo tudi super, saj smo si šli ogledat njihovo mesto Klodzko, ki je bilo čudovito, pa čeprav je bilo majhno. Zadnji dan, ko smo imeli plesno in glasbeno točko, smo se vsi zelo zabavali, še posebej jaz, saj zelo rada plešem. Zelo pa smo se zabavali, ko smo popoldne obiskovali drug drugega, saj smo se veliko smejali in igrali smo tudi namizne igre in gledali filme.
Razlike na Poljskem in v Sloveniji pa so zelo očitne. Na Poljskem so vsi bolj verni, s tem pa ni nič narobe. Zdi se mi, da smo v Sloveniji bolj organizirani, da je vse čisto drugače tudi v večjih mestih. Zdi se mi, da imajo otroci in najstniki veliko rajši tradicionalne jedi, saj med nami niso ravno priljubljene. Veliko najstnikov in otrok zna zelo dobro angleško, kar me je zelo navdušilo. Ampak ravno to je zanimivo, da obiskuješ druge države, da spoznaš njihove kulture in razlike od tvojega domačega kraja.
Ko je napočil dan, ko smo morali oditi domov, sem bila zelo žalostna. Imela sem se tako lepo, da je vse tako hitro minilo. Zelo pa sem bila tudi žalostna, ker sem se morala posloviti od svoje gostiteljice Alexe. Z njo sem se res tako dobro razumela in tudi všeč mi je bilo, ko sva kakšen dan pogledali film. Upam, da ko oni pridejo k nam v Slovenijo, da pride Alexa k meni, saj se že poznava. Komaj čakam na njihov prihod, ki bo naslednje poletje in si želim, da bi se imeli tako dobro, da bodo ti dogodki nepozabljivi.
Brina Staniša:
Meni se je zdelo to potovanje fantastično. Še preden smo odpotovali sem se zelo veselila in sem komaj čakala, da se odpeljemo na Poljsko. Zelo mi je bilo všeč, da smo bivali pri družinah in spoznali njihov način življenja.
Na začetku, ko smo prispeli, so me moji gostitelji lepo sprejeli, počutila sem se zelo dobro. Prvi dan so nas v njihovi zasebni šoli, ki je bila precej manjša od naše, lepo sprejeli. Razkazali so nam šolo in mesto Klodzko, kjer smo bivali. Že prvi dan smo doživeli posebno dogodivščino, ko smo se odpravili v nekakšne predore pod zemljo in naprej na trdnjavo. Ko smo se po izletu vračali h gostiteljem, sem se že počutila, kot da grem domov. Zanimivo se mi je zdelo, da v šoli nimajo malice in kosila, ampak si morajo učenci to prinesti s sabo. Po končanem pouku pa lahko gredo tudi v restavracijo, kamor so povabili tudi nas. Drugi dan, ko smo odšli na Srebreno goro, mi bo ostal v spominu po adrenalinskih igrah. Nikoli ne bom pozabila, kako visoko sem splezala po stebru do mosta. Najprej se nisem upala, na koncu pa sem premagala samo sebe. Fantastično je bilo na vrvi viseti dol z mosta. Popoldne smo si pri moji gostiteljici, da bi se dobro okrepčali, spekli mafine in se zelo nasmejali. Moja gostiteljica ima ogromnega psa Dina. Spominjam se, da sem sem v roki držala neko stvar in pes me je začel loviti po dnevni sobi. Lara je umirala od smeha, jaz pa sem se po čim hitrejšem postopku poskušala doseči, da bi me nehal loviti, malo sem tudi zganjala paniko in na koncu psu nisem bila več zanimiva. Tretji dan smo se opravi peš na goro, no, večji del je bila hoja po stopnicah. Iz gore je bil zelo lep razgled. Ta dan si bom zapomnila po peki klobas in koruze in našem glasbenem nastopu z narodnimi pesmimi. Jaz mislim, da smo zapeli fantastično, tudi Nelly je bila zadovoljna. Četrti dan je bil dan, ko smo se opravili z avtobusom v uro in pol oddaljeno mesto Wroclav. Spet smo se ukvarjali z jogo in meditacijo. Pred izletom na Poljsko se s tem nikoli nisem ukvarjala, ampak bilo mi je kar všeč. Spomnim se, da ko sem se ulegla na tla na blazino, sem se tako sprostila, da sem zaspala. Ko je bilo konec, sem zelo težko vstala. To je bil tudi dan našega samostojnega potepanja po mestu. Naš prosti čas je zelo hitro minil ker smo se zelo zabavali. V četrtek kar nisem mogla verjeti, da gremo čez en dan že domov. Imela sem se zelo lepo in z vsemi sem se zelo dobro razumela. Zadnji dan smo spet obiskali njihovo šolo in vsaka skupina je predstavila svojo državo. Mislim, da smo se mi dobro odrezali in smo našo državo predstavili odlično. Za spomin so nas naučili pesem, nato pa še dva tradicionalna poljska plesa. V šoli so nas povabili na zaključno kosilo, kjer smo prejeli priznanja za udeležbo na izmenjavi. Za mene pa je bil super tudi zaključek izmenjave, ko smo zvečer odšli na bowling, kjer smo se res nasmejali. Malo sem bila žalostna, ker se je naš izlet bližal koncu. Na poti v Slovenijo smo se ustavili v mestu Brno. Tudi v tem mestu sem bila prvič, upam, da se še vrnem, saj nismo imeli veliko časa za ogled mesta.
Bivanje na Poljskem mi je minilo s svetlobno hitrostjo. Ko pomislim nazaj, kaj vse smo doživeli, vem, da sploh ni bilo tako kratko. To potovanje si bom zapomnila za vedno, saj je bilo polno smeha, zabave, druženja s prijetnimi ljudmi in lepih stvari.
Najbolj mi je bilo všeč, ko smo odšli na Srebrno goro in v mesto Wroclav na jogo in ogled mesta. Pohod na goro mi je bil poseben, ker smo hodili po stopnicah. V Sloveniji ne poznam gore , ki bi imela toliko stopnic.
Moji gostitelji so bili krasni. Hecno mi je bilo, ker so pri mojih gostiteljih pili večinoma vodo z mehurčki, česar jaz nisem vajena. Posebno mi je bilo to, da smo se v šolo vozili z avtomobilom, ker doma jaz hodim v šolo peš.
Čeprav se mi poljščina, ko jo slišiš, ne zdi težka, je kar zakomplicirana in ni nič podobna slovenščini. Malo sem pričakovala, da se bomo razumeli tudi, če bomo govorili v svojih jezikih. Niti slučajno ni šlo. Na koncu sem se tudi z angleščino v redu znašla.
Gaj Kosi:
V nedeljo zjutraj smo se zbrali pred šolo, nobenemu se ni sanjalo, kaj bomo delali, kakšen bo naš gostitelj, kako nas bodo sprejeli. Med vožnjo smo uživali, pozabili smo na vse skrbi. Ko pa smo prišli v naše mesto Klodzko, smo bili najbolj živčni. Ampak vse se je lepo izteklo in čez približno pol ure smo bili vsi že doma pri našem gostitelju.
Naslednji dan smo bili vsi veseli, ko smo se videli v šoli, vsi smo se pogovarjali o naših gostiteljih, kakšno stanovanje imajo, kakšni so starši, itd. Potem so nas Poljaki odpeljali na ogled mesta. Približno ob 16.00 smo se vrnili h gostiteljem. Tam je bilo ozračje zelo sproščeno, čeprav starši niso znali angleško, smo se še kar razumeli, saj sta si poljščina in slovenščina še kar podobni.
Drugi dan smo šli v naravo, kjer smo se preizkusili v različnih adrenalinskih preizkušnjah, kot sta spuščanje z mosta in plezanje.
Tretji dan smo obiskali tako rečeno »goro«, katera ni nič večja od slovenske Šmarne gore. Je bilo pa v redu, videli smo celotno mesto Klodzko in okoliške vasi. Bil je res dober razgled.
Četrti dan smo obiskali večje sosednje mesto Wroclav. Tam smo s skupino najbolj uživali, saj smo imeli dve uri prostega časa. Takrat smo hodili po trgovinah, po mestu in se zelo zabavali.
V petek smo ostali v šoli, tam je imela vsaka skupina predstavitev o svoji državi, šoli in mestu. Naučili smo se tudi nekaj poljskih nacionalnih plesov in eno pesem. Potem smo šli v neko restavracijo, kjer smo se poslovili od vseh učiteljev in dobili smo priznanja ter obesek. Še isti dan pa smo šli na bowling z našimi gostitelji in z našo skupino, zelo smo uživali.
Na dan odhoda smo se zbrali pred hotelom učiteljev in odšli. Na poti smo se spominjali vseh dobrih trenutkov in se skupaj smejali.
To potovanje bi ponovil še enkrat, saj je bilo super.
Lara Butinar:
First impression – I was nervous. I didn’t know what to expect. I expected super friendly hosts and everyone. My expectation came true. Everyone was so nice to us, we could share our feelings, thoughts and concerns. It was one of my most favourite experiences in life. Last day I really didn’t want to go home, those 7 days went by so quickly. I am still missing Poland and people there so much. I just can’t wait for them to come to Slovenija. Erasmus + is such a nice project and I want more exchanges and projects like this. I got to meet new people and see their culture. It was amazing, I loved everything.
Lara Oštarjaš
When we were in Poland I felt very good.They accepted us very nicely, so I felt very homey. Every time I woke up, I mildly missed my parents but I looked forward to the new day. When we went to the activities I was very happy. I will never forget the day we arrived and we were all on the bus all very nervous and tense. I was very touched by my friends when they came to visit me and my host. When I went shopping with the other girls, I had a very nice time. When we went on a jump from the bridge, I was scared, we also went climbing and I felt so alive. Last evening they told us to go bowling all together and I was very surprised and very happy. When we were leaving, I was really sad. They gave me presents and that was very nice.
I can wait to see them again and that they come to us.
Nika Časl:
Na Poljskem sem se imela res super. Kljub temu, da sem komaj čakala, da prispemo, sem bila med potjo malo nervozna. Še posebej par minut preden smo prispeli.
Ko smo prispeli, so nas gostitelji že čakali. Lepo so me sprejeli in nato so me odpeljali k sebi domov. Ko smo prišli, sem hitro nekaj malega pojedla, nato pa sem se počasi odpravila, spat saj sem bila zelo utrujena od poti.
Prvi dan so nam razkazali šolo, kasneje pa še mesto Klodzko. Njihova šola je bila kar nekajkrat manjša od naše. In že na prvi pogled je delovala bolj domače. V učilnicah so bili kavči, v šoli so imeli avtomate, v katerih so bili manjši prigrizki ….
Že prvi dan so nas odpeljali v neke podzemne rove, ki so vodili do trdnjave.
Drugi dan pa smo se odpravili na Srebrno goro. Tam mi je bilo najbolj všeč, ko sem plezala po mostu, še bolj pa, ko sem se spustila z njega. Čeprav me je bilo na začetku malo strah, mi je bilo tako všeč, da sem šla dvakrat.
Tretji dan smo se odpravili peš na goro, ki je imela res ogromno stopnic. Tam smo imeli tečaj joge, sami smo si spekli za jest (klobase, koruzo, kruh, sir, …), na koncu pa smo še zapeli tri slovenske pesmi.
Četrti dan mi je bil zelo všeč. Takoj zjutraj smo se odpeljali v mesto Wroclaw, kjer smo se najprej odpravili na jogo in meditacijo. Kasneje pa so nam dovolili, da sami raziskujemo mesto. To je bilo res zakon.
Peti dan smo spet obiskali njihovo šolo. Predstavili smo svojo državo. Naučili pa smo se tudi dva plesa in pesem Knock on Heaven’s door. Kasneje so nas povabili še na kosilo. Tam smo dobili priznanja za udeležbo izmenjave in obeske v obliki smeškov. Res super pa mi je bilo, ko smo se zvečer vsi skupaj odpravili na bowling.
Naslednji dan pa smo se na žalost odpravili domov. Na poti v Slovenijo smo se ustavili v mestu Brno na kosilu.
Zelo zanimiv mi je bil njihov način prehranjevanja.
Zanimivo mi je bilo tudi, da sem se skoraj eno uro vozila v šolo z avtom.
Najbolje mi je bilo, ko smo odšli na Srebrno goro in pa ko smo lahko sami raziskovali mesto Wroclaw.
Ruj Grošelj Simić:
Teden na Poljskem je bil nabit s čustvi – takšnimi in drugačnimi. Vse se je začelo z vznemirljivo, pričakovanja polno in tudi precej utrudljivo vožnjo, ki se je končala s seznanjanjem z našimi gostitelji. Pred prvim srečanjem sem bil precej nervozen, a sem se kmalu sprostil. Načeloma so mi bile vsebine všeč, le z jogo so malce pretiravali. V hiši in življenju gostujoče družine nisem opazil bistvenih razlik, pravzaprav je vse zelo podobno Sloveniji – kultura, vera, arhitektura, le hrana je slabša. Konec koncev sem se domov vrnil z lepimi spomini, mogoče ne toliko zaradi Poljakov kot zaradi druženja z sošolci.
